Da smo se Slovenci uprli s puško, pesmijo in knjigo je v svojem govoru izpostavil tudi slavnostni govornik svečanosti, evropski poslanec Marjan Šarec. »Spoštovani visoki gostje, spoštovane gospe in gospodje, tovarišice in tovariši. V veliko veselje in čast mi je, da vas lahko danes nagovorim ob 80. obletnici konca II. svetovne vojne v teh krajih. Veseli me, da smo že uvodoma slišali partizansko pesem, kajti partizanska pesem je bodrila borce v najtežjih trenutkih. Dvigovala je zanos in duh takrat, ko so mislili, da je vse izgubljeno in ko je bil izid negotov. Praznovanje takšne prireditve brez partizanske pesmi bi bilo kot vstajenska procesija brez aleluje. Zato me veseli, da smo danes uvodoma že začeli v tem duhu, v katerem bomo tudi nadaljevali. 80 let mineva od konca II. svetovne vojne. 80 let mineva od konca trpljenja, od morije tudi bratomorne morije. A vendar po 80. letih se vprašamo ali se je svet iz tega kaj naučil? So se diktatorji iz tega kaj naučili? Dvomim, kajti današnje dogajanje kaže, da ne. Slovenski narod ve, kaj je trpljenje. Slovenski narod ve, kaj je boj. Kajti skozi celo dvajseto stoletje se je ta majhen narod boril za svoj obstoj, za svoj jezik, za svojo kulturo, za svojo pravico, da sploh diha in živi.

Leta 1918 je Rudolf Maister pogumno dvignil meč in nam priboril severovzhod Slovenije. Društvo TIGR, Tigrovci, ki so že zdavnaj vedeli, kaj je fašizem, kaj je uničenje oziroma poskus uničenja, bolje rečeno, kajti uničili nas niso. In potem, leta 1941 smo se soočili z novo, težko preizkušnjo, ko so nas razkosali, tako Tretji rajh kot Italija, Madžarska, pa tudi neodvisna država Hrvaška v manjšem delu. In takrat so šli borke in borci v negotov boj. Najprej kot slabo organizirane skupine, slabo oborožene, večkrat lačni kot siti, večkrat na mrzlem, kot na toplem, premočeni, premraženi, a vendar so verjeli, da je to boj za svobodo, da je to boj za obstoj naroda, da gre za zdaj ali nikoli. Soočali so se ne samo z okupatorjem, soočali so se tudi s tistimi, ki so mislili, da jim bo bolje, če bodo sprejeli orožje od okupatorja, če bodo pod pretvezo boja proti komunizmu sodelovali z okupatorjem. Ta štiri leta so bila težka leta, krvava leta in šele po kapitulaciji Italije se je začela kazati luč na koncu predora. A do svobode je bilo še dolgo. V teh težkih letih boja je vzniknilo zavedanje, da tako kot je šlo prej, ne bo šlo več in da je Kraljevina Jugoslavija preživeta tvorba in da je treba po letu 1945 vse postaviti na novo. Tretji rajh in sile osi so se upirale do konca. In tukaj se vidi, kaj je storila indoktrinacija pod Hitlerjem. Bili so tisti, ki so se borili, ko niso poznali drugega kot samo nacizem. Bili so tako indoktrinirani, da so bili pripravljeni do konca umirati za noro idejo nacionalsocializma, fašizma in tega izprijenega sistema. In kako tragične so tiste smrti, ki so se zgodile tik pred svobodo? Takrat, ko bi že človek mislil, da je vsega konec, da je že najhujše mimo, so ljudje še kako umirali. In res, da podpis predaje v Petrovi hiši ni potekal v veličastnem dvorcu, tako kot recimo v Berlinu ali tako kot je predaja Japonske potekala na ladji Missouri šele 15. avgusta, seveda. Ampak Petrova hiša ravno ponazarja tisto, kar je slovenski narod, skromen, majhen, vedno bil zatiran, a vedno znal preživeti. In po vojni, ko smo kot narod zaživeli v svobodi, ko nam je tudi Jugoslavija, čeprav jo danes nekateri želijo zanikati in izbrisati vse, kar je bilo takrat storjenega, in ustava iz leta 1974 omogočila, da smo se leta 1991 na pravno formalni podlagi razdružili, ne odcepili, tako kot vidimo še danes, kako imajo nekateri narodi težave in ne morejo zaživeti v svoji državi – mi smo imeli pravno formalno podlago.

Leta 1991 smo spet posegli po orožju, bili prisiljeni poseči po orožju za to, da smo dosegli samostojnost, ki je najvišja oblika državnosti, kar smo jo Slovenke in Slovenci v svoji zgodovini kdaj imeli. Ko se je končala II. svetovna vojna, so rekli nikoli več vojne, nikoli več morije. Ampak kakšna iluzija. Že na začetku petdesetih let smo imeli korejsko vojno, kjer sta se spopadla dva sistema. Potem smo imeli vietnamsko vojno in še cel kup drugih vojn. In tudi danes, v današnjem času, se spet soočamo z vojnami. Je pa treba povedati nekaj stvari pri tej ukrajinski vojni in tudi pri dogajanju v Gazi. Večkrat slišimo, da ima Rusija vso pravico napasti Ukrajino, ker je dala 40 milijonov življenj v II. svetovni vojni in ker je bila na strani zmagovalcev in borcev proti nacizmu. Ravno tako kot poslušamo, da ima Izrael vso pravico zaradi holokavsta. Ne, drage tovarišice in tovariši, gospe in gospodje, te pravice nima nihče na podlagi preteklosti. Takrat je bila Sovjetska zveza na pravi strani, danes ta vojna, ki poteka v Ukrajini, nima pravične podlage in nihče se ne more sklicevati, tudi vnuki na slavno tradicijo svojega deda ne, če delajo drugače. In iskanje alibija, tako s strani Izraela kakor s strani Rusije, se meni osebno ne zdi pravično. Pa če se kdo strinja z menoj ali ne. Danes gre za druge zadeve. Vsaka vojna je zlo, je trpljenje, je morija in nihče nima pravice začeti vojne, nihče nima pravice spreminjati meja na silo, kajti če bomo dovolili spreminjanje meja na silo, potem smo ravno Slovenci tisti, ki bomo utrpeli največjo škodo. Tovrstni diktatorji, narodom, kot je slovenski, nikoli niso, ne in ne bodo priznavali pravice do življenja v svoji državi po svojih običajih. Slišimo tudi, kako bi nam bilo bolje brez Evropske unije. Kakšna zabloda! Če ne bi imeli Evropske unije – spomnimo se Tajanija izpred nekaj let, ko je vpil »Živela italijanska Reka, italijanska Istra in Dalmacija«. Brez Evropske unije, verjemite, da bi bili Slovenci prvi spet na udaru. Ne slepimo se, da ne tlijo še vedno ideje o tem, kako slovensko ozemlje pripada nekomu drugemu. Imamo primer na vzhodu, imamo primer na zahodu. Spomnimo se tudi pravic naših manjšin v sosednjih državah. Zato ne bodimo naivni in ne bodimo zaplankani in zaverovani v to, da je mir, svoboda, neodvisnost, da so to za vedno dane vrednote. Niso. In samo upajmo, da se ne bo treba več nikoli boriti zanje. Zato je Evropska unija za nas dobra, je nujnost. Kajti ravno Evropska unija ščiti takšne narode, kot je naš narod. Recimo pa vedno NE fašizmu, nacizmu, revizionizmu zgodovine in podobnemu. Ja, povojni poboji so se zgodili. Tega ni nihče zanikal in tega si tudi ne moremo šteti v dobro. A vendar gledati zgodovino samo od nekega trenutka naprej, pozabiti pa na vse tisto, kar se je zgodilo prej, kar je privedlo do določene situacije pa pozabiti –  to pa ni pravo gledanje. In po vojni, ko je bilo vse drugače, ko se je nakopičilo v narodu toliko gneva, toliko bolečine – mi iz današnjih toplih domov in foteljev težko presojamo, kaj se je dogajalo takrat.

Dotakniti se moramo tudi današnjega govorjenja o spravi. Nihče ni proti spravi. Sprava je seveda dobra za narod in moramo stopiti skupaj, ampak ne sprava, ki bo izgovor za rehabilitacijo kolaboracije, ampak sprava, ki bo priznala stran pota, ki bo priznala napake in ki bo priznala, da je narodno osvobodilni boj edino mednarodno priznano osvobodilno gibanje v Sloveniji in bivši Jugoslaviji.

Spoštovane gospe in gospodje, tovarišice in tovariši, iskreno vam čestitam ob tem veličastnem prazniku. Naj živi svoboda, naj živi Republika Slovenija!«