»Spoštovani gospod župan, spoštovana poslanka državnega zbora, spoštovani visoki gostje. Drage veteranke in veterani vojne za Slovenijo. V veliko veselje in čast mi je, da vas lahko nocoj nagovorim ob prazniku, ki je pravzaprav šele pred nekaj leti pridobil domovinsko pravico. Je pa izjemno pomemben mejnik v naši zgodovini. Kajti dokler je na lastnih tleh tuja vojska, država ne more govoriti o suverenosti. Dokler so tuji vojaki, ki so pravzaprav okupacijska sila, do takrat je lahko ljudi strah in se bojijo za prihodnost. Ko pa tuja vojska odide, ko svoje ozemlje branijo domače sile, v tem primeru naši slovenski fantje in dekleta, takrat lahko govorimo tudi o vojaški suverenosti. Seveda je slovenska zgodovina, če gledamo desetletja ali stoletja nazaj, prepletena z izjemno težkimi dogodki. Bíle so nas tudi vojne. Vedno nas je kdo hotel uničiti, nam hotel preprečiti, da bi živeli kot Slovenci in da bi se potujčili.
Danes smo že v kulturnem programu slišali lepo Slakovo melodijo ter lepo recitacijo v slovenskem jeziku. In vsega tega ne bi imeli, če ne bi imeli v naši zgodovini pogumnih žena in mož, ki so bili pripravljeni pustiti vse za to, da so to našo lepo domovino branili. Seveda je odhod zadnjega vojaka Jugoslovanske ljudske armade sklep nekega dolgega obdobja dolgega boja, ki se je, lahko rečemo, začel že dolgo nazaj in na začetku dvajsetega stoletja, ko je Rudolf Maister priboril Maribor in okolico oziroma Štajersko, se pogumno uprl in ni pustil, da bi prišli pod avstrijsko tedanjo oblast. Potem smo bili leta enainštirideset spet soočeni z grožnjo izbrisa z obličja zemlje in spet so pogumna dekleta in fantje morali zgrabiti orožje in se boriti proti okupatorju zato, da bi slovenski narod obstal. Konec dvajsetega stoletja pa je prinesel najveličastnejši trenutek v zgodovini Slovencev, in sicer osamosvojitev in začetek življenja v svoji lastni državi. In vojna, ki je trajala sicer 10 dni, je tudi prispevala žrtve na oltar domovine. Prihajam iz Kamnika, kjer je padel Edvard Peperko, prav tako ste imeli padle tudi v vašem kraju. In zagotovo je vsaka žrtev težka in odveč, ko se bori narod za svojo svobodo. Ampak takrat je uspelo, ne zaradi posameznikov, ampak tudi zaradi naroda, ki je kot celota dihal kot eno, ki je vedel, da je takrat zgodovinski trenutek, da se je odprlo, kot radi rečejo, okno zgodovine, ko smo lahko izkoristili to priložnost in se postavili ob bok narodom, ki imajo lastne države. In to je treba ceniti.
Tako kot je rekel gospod župan v svojem govoru: »Narod, ki pozablja zgodovino, jo ponavlja, ponavlja napake in kdor ne pozna preteklosti, tudi prihodnosti nima.« In zagotovo se je pomembno spominjati vseh tistih, ki so bili pogumni, ki so dali svoja življenja, kar je največ, kar lahko človek da, zato da lahko nekdo drug živi v svoji lastni državi. Danes divjajo po svetu konflikti. V tem času imamo po svetu največ konfliktov po drugi svetovni vojni. Umirajo nedolžni, umirajo civilisti, ženske, otroci. Ljudje bežijo v zaklonišča in ne morejo razmišljati o običajnih stvareh, o kakršnih razmišljamo mi. Recimo, kako se bomo ogrevali pozimi, kaj bomo nakupili v trgovini, kaj bomo otrokom plačali v šoli, na kateri izlet bodo šli in na kateri krožek se bodo prijavili? Katere plesne tečaje in druge tečaje bodo obiskovali? To so naše vsakdanje skrbi, ki jih imamo v Sloveniji. Ni pa to dano vsem.
Ukrajina, Palestina in drugi konflikti, ki divjajo po svetu, nas opozarjajo, da ne glejmo vzvišeno na svet. Ne glejmo vzvišeno, da se to nikoli več ne more ponoviti. In predvsem ne imejmo tega za podarjeno. In res je, slovenska neodvisnost in slovenska državnost nam nista bili podarjeni. Morali smo se zanjo boriti. In našemu narodu na splošno nikoli ni bilo nič podarjeno. Včasih se je boril s peresom, včasih je odložil pero in prijel v roko orožje. In zato smo ravno Slovenci tisti, ki nimamo pravice nikoli reči nikomur, da se ne sme braniti za svoje ozemlje, da ne sme braniti svojih ljudi in da ne sme braniti svoje državnosti in lastnega naroda. Mi smo zadnji, ki lahko krademo to pravico in vedno smo si Slovenci prizadevali za mir, kajti dobro vemo, kako je biti vedno na pragu izbrisa z obličja zemlje.
Danes živimo znotraj mednarodnih integracij Evropske unije, zveze NATO in drugih mednarodnih organizacij, od katerih pravzaprav najpomembnejša, a danes zelo slabo učinkovita, je tudi Organizacija združenih narodov. In če smo nekoč sanjali o prostem prehodu meja, o prostem prehodu blaga in tudi o nekaterih drugih skupnih stvareh, jih danes imamo, a žal so ogrožene. Schengen ne deluje v celoti. Tudi prost prehod blaga in ljudi, ki bi moral biti legalno urejen, ni urejen tako, kot si želimo. In vedno se soočamo s težavami, takšnimi in drugačnimi. In bijejo se hude gospodarske vojne. Evropa včasih tudi zaostaja za drugimi. In vedno bolj se tega mnogi zavedajo ali pa zavedamo. In zato bo treba nekaj spremeniti. Predolgo smo živeli v misli, da nam je vse dano in da se nam nikoli več ne bo treba za ničesar truditi. Nikakor. Današnji čas nas opominja in nam daje vedeti, da se še kako moramo boriti vsak dan. Najprej za svobodo svoje države, potem za našo skupno domovino, ki se ji reče Evropska unija, predvsem pa biti na razpolago tudi tistim, ki so manj srečni od nas, ki nimajo osnovnih dobrin in predvsem nimajo osnovnih stvari, kot sta mir in varnost. Kajti če ni miru in varnosti, potem je vse drugo zaman in ne moremo živeti v popolnosti. Zato drage veteranke in veterani vojne za Slovenijo, drage gospe, dragi gospodje, želim vam iskrene čestitke ob prihajajočem prazniku. Želim vam, da bi se vaša regija razvijala še naprej. Želim vam tudi medsebojnega sodelovanja in naj živi mir in naj živi Republika Slovenija. Hvala lepa.«