Uvodnemu govoru županje občine Lukovica mag. Olge Vrankar, kulturnemu programu ter položitvi venca je sledil slavnostni govor evropskega poslanca Marjana Šarca. V svojem nagovoru se je dotaknil zgodovinskega dogajanja pred 82. leti, ko je bila ustanovljena brigada Slavka Šlandra z namenom, da nemškim okupacijskim enotam onemogoča prometne zveze v Črnem grabnu, Tuhinjski dolini in Zgornji Savinjski dolini.

»V preteklih letih so bili z nami Franc Sever Franta in drugi borci, ki so bili žive priče takratnega dogajanja. Žal pa se življenjsko potovanje izteče vsakemu in zato jih danes ni več med nami. A njihov spomin še vedno živi, saj so oni tisti, ki so pogumno stopili v boj proti številčnejšemu okupatorju, v situaciji, ki ni bila lahka, ki ni imela gotovega izida in ob kateri se ni vedelo ali bo slovenski narod preživel ali ne bo preživel. Slovenski narodnoosvobodilni boj je nekaj največjega kar premore Evropa. Pa ne samo Evropa, ampak tudi svet. Slovensko narodnoosvobodilno gibanje je tudi edino mednarodno priznano gibanje v boju proti okupatorju in brez narodnoosvobodilnega boja zagotovo danes ne bi mogli živeti v samostojni Sloveniji in vprašanje je, če bi kot narod sploh preživeli.«

V nadaljevanju je evropski poslanec iskal vzporednice med kolaboracijo med drugo svetovno vojno in obnašanjem oziroma delovanjem sodobne politike. »Imamo prvaka opozicije, ki malikuje vse, kar je tuje. Imamo evropske poslance, ki odkrito podpirajo razstave, ki jih podpirajo skrajno desne stranke, naslednice fašizma in nacizma. Ravno tiste stranke, ki so naslednice tistih, ki so nas želeli uničiti in nekateri naši evropski poslanci jim držijo »štango« in se teh razstav ne samo udeležujejo, ampak jih tudi poveličujejo. Imamo prvaka opozicije in njegove politike, ki se udeležujejo ustaških koncertov, ki malikujejo tuje in, ki pravzaprav govorijo, da so domoljubi. A to ni pravo domoljubje, kajti domoljubje je to, da imamo radi svojo domovino in da spoštujemo tudi druge. A vendar se moramo zavedati, da je sodobna Evropa, pa tudi Slovenija, temelječa na boju proti nacifašizmu in nič drugače. Kajti zgodovina ima to lastnost, da je neizprosna, da je ne moremo spreminjati, pa če bi jo še tako radi spremenili. Zgodovina je vedno lahko naša učiteljica, če jo tako vzamemo. Če pa jo želimo  potvarjati, potem lahko postane tudi naša sovražnica. In dogodki v sosednji Avstriji, ko je policija zelo brutalno izvedla racijo na posestvu, ki goji spomin na boj proti fašizmu in je bilo prizorišče žrtev, je dokaz, kako se Evropa in tudi svet spreminjata. Kar je bilo še pred časom nepojmljivo, kar je bilo nelogično in ko smo mislili, da nikoli več ne bo nikogar, ki bi slavil fašizem, nacizem in te ideologije, se danes to spet prebuja. In spet se moramo ozreti na našo opozicijsko politiko, ki je celo rekla, da je dogajanje v sosednji Avstriji stvar tamkaj živečih prebivalcev in kaj se ima Slovenija za vtikati v to? Vsaka država mora skrbeti za ljudi čez mejo, kajti to so slovenski ljudje. In zato je človeka lahko groza in strah, da imajo nekateri takšne ideje. Ampak nas ni strah. Mi ne bomo jamrali in mi ne bomo kazali samo s prstom na druge, ampak bomo delovali tako kot smo delovali doslej. Častili in slavili bomo tisto, kar je naš temelj. In narodnoosvobodilni boj nas je nedvomno postavil ob bok vsem drugim narodom, ki so se borili proti fašizmu. In kot večkrat povem, ne delajmo si utvar, da bi brez narodnoosvobodilnega boja tukaj tekla med in mleko, da bi nas osvobodili zahodni zavezniki. Nikakor ne. Pristali bi za železno zaveso v objemu Sovjetske zveze in imeli bi komunizem, kakršnega so imeli vsi narodi vzhodne Evrope, ki so ječali pod sovjetskim škornjem do padca Berlinskega zidu.«

Svoje misli je evropski poslanec strnil z besedami ponosa, da tudi zaradi dogodkov, ki so se pred 82 leti dogajali na območju Šipka, danes lahko živimo v družbi drugih svobodomiselnih narodov, v družbi evropskih narodov, ki cenijo demokracijo in človekove pravice. »Kdor zaničuje narodnoosvobodilni boj, vsakič znova zasadi nož v srce prav tem velikanom slovenske zgodovine, ki so postavljeni ob bok Rudolfu Maistru, Tigru in seveda veteranom vojne za Slovenijo. In to je treba vedno spoštovati. V prvi vrsti bodimo ponosni Slovenke in Slovenci, sodelujmo, bodimo povezani in predvsem bodimo ponosni na svojo lastno zgodovino, takšno, kakršna je bila. Ne moremo je spremeniti, lahko jo samo spoštujemo in sprejmemo. In lahko nam je poduk za prihodnost. Naj se nikoli več ne ponovi gorje vojne, naj se nikoli več ne ponovi, da bi Slovenec dvignil roko nad Slovenca.«