»Spoštovani visoki gostje, spoštovane gospe in gospodje, tovarišice in tovariši ter vsi ljudje, ki dobro v srcu mislite. Najprej mi dovolite, da povem, da mi je v veliko veselje in čast ponovno govoriti na tem mestu. Mestu spomina na dogodke izpred 80-ih let, ki so pokazali neverjetno solidarnost, pogum, sodelovanje, odločnost, predvsem pa tudi skupno vero v boljši jutri. Pred osemdesetimi leti so bili rešeni vojaški ujetniki s strani partizanov in potem prepeljani v Italijo. To je bil velik izkaz poguma. O tem bi lahko posneli tudi kakšen film. Lahko bi se o tem celo govorilo še več, kot se govori. In takih dogodkov je bilo v drugi svetovni vojni še zelo veliko. Nekateri so izbrali negotovo usodo, izbrali so boj za svobodo, boj za svoj narod, drugi so izbrali drugo stran.

A danes, po osemdesetih letih, moramo še kar vedno ponavljati, da je bil edino narodno osvobodilni boj tisti, ki je bil tudi mednarodno priznan kot edini boj za osvoboditev slovenskega naroda. Spominjamo se težkih, krutih, krvavih, a tudi slavnih dogodkov zgodovine in še danes, po osemdesetih letih, ali pa zlasti danes, ko je svet spet v negotovosti, ko divjajo konflikti, ko spet divja vojna na evropskih tleh. Večkrat slišimo, da je vojna v Ukrajini prva vojna na evropskih tleh po drugi svetovni vojni. Ampak mi, Slovenci in države bivše Jugoslavije, smo že v devetdesetih letih čutili, kaj je vojna in kako krhek je mir, kako lahko plodne ideje zapeljejo ljudi v krvavo prihodnost, v izgubo življenj, v izgubo prihodnosti, v trpljenje, v solze in vse, kar je s tem povezano. In zato moram reči na tem mestu nekaj besed, ne samo kot državljan Republike Slovenije in kot evropski poslanec, ampak tudi kot človek, ki goji domoljubje, ki ima rad svojo domovino, da me čudi danes, kako nekateri razmišljajo. Seveda imamo demokracijo in je to njihova pravica, kajti za demokracijo so se borili naši predniki, borili so se za svobodo govora. Ampak vendarle, danes se v delu javnosti kar ustvarja vtis, da tisti, ki podpira Ukrajino, da je vojni hujskači in tisti, ki podpira Rusijo, je pa za mir. To je zelo poenostavljena razlaga. In ne pozabimo, kaj se je zgodilo 24. februarja 2022. Niso sirene tulile v Moskvi. Ne. Sirene so tulile v Kijevu. In v Kijevu se je takrat začela vojna s frontalni napadom ruskih oboroženih sil na prestolnico Ukrajine.

Ukrajina je že od leta 1991 samostojna država, priznana v svojih mejah, s svojo teritorialno celovitostjo in suvereniteto. In to je bil napad na suvereno državo, ki ga ne more opravičiti nobena stvar na svetu. Prav moj nekdanji vodja varnosti, ko sem bil še na ministrstvu za obrambo, se je prvi dan prebijal iz Kijeva, in je na svoji koži izkusil, kako je, če poteka napad. In s svojo drznostjo, pogumom in odločnostjo je uspel rešiti ne samo sebe, ampak še nekaj zaposlenih. In iz prve roke je lahko povedal, kako je to izgledalo. In zato ne bom, ne morem in ne smem pristati na interpretacije, da kdor podpira Ukrajino ali pa, ko smo v Evropskem parlamentu sprejeli resolucijo o Ukrajini, da smo mi vojni hujskači in da si želimo vojne z Rusijo. Nikakor ne. Nimamo pa, zlasti Slovenci, te pravice, da bi komurkoli odrekali pravico do samoobrambe.

Če bi naši partizani leta 1941 razmišljali tako, »kvazi« mirovniško, bi rekli: »Ne bomo se upirali, kajti želimo mir, naj tretji rajh stori, kar hoče, naj »Duce« kar hoče, naj drugi okupatorji storijo, kar hočejo.« Vendar naši partizani na čelu z Josipom Brozom Titom niso razmišljali tako. Uprli so se ne vedoč, kaj bo. Takrat je bil tretji rajh močan, prodiral je na vseh frontah. In bolj oportuno se je bilo postaviti na njegovo stran. In nekateri so se, da so bili v toplih kasarni, da so bili dobro oblečeni, dobro oboroženi in niso bili lačni. Slovenski partizani pa so izbrali drugo pot, pot negotovosti. Niso rekli: »Samo, da bo mir.«, ampak, »Mir mora biti tudi pravičen.« In nihče nima pravice prepustiti svojega ozemlja drugemu, še manj pa narodi, kot je slovenski, komur koli to kratiti.

Če gremo v zgodovino – res je, da Ukrajina prej nikoli ni bila samostojna država, a tudi Slovenija nikoli ni bila samostojna država in takšne doktrine odrekajo pravico do samostojnosti in neodvisnosti vsem državam, ki so bile nekoč del nekih imperijev, nekih drugih držav, kar smo nenazadnje bili tudi Slovenci. Zato podpiramo Ukrajino v tem boju. Seveda si nihče ne želi tretje svetovne vojne. Nihče si ne želi, da bi mir izginil iz našega prostora. Nasprotno. In tudi vsaka prava vojska, kar Slovenska vojska zagotovo je, si prizadeva za mir in vedno si bo prizadevala za mir. Vendar pa si je treba prizadevati tudi za to, da smo odporni in da smo vedno pripravljeni, če bi kdo s kakšnimi blodnimi idejami hotel posegati po našem ali kateremkoli drugem teritoriju. Seveda je bila vloga Sovjetske zveze v drugi svetovni vojni nedvomna. 20 milijonov žrtev je dala Sovjetska zveza, ampak to današnje Rusije ne opravičuje, da ravna točno tako, kot je takrat ravnal napadalec na Sovjetsko zvezo. Tako kot tudi milijoni žrtev holokavsta ne dajejo opravičila današnji državi Izrael, da lahko počne, kar hoče, kajti v vsaki vojni umirajo nedolžni, umirajo otroci, umirajo civilisti. Zato se moramo boriti proti vsaki vojni. Je pa treba tudi jasno povedati tistim, ki se zatekajo v zgodovino in sanjajo o večjem ozemlju, da se to nikoli ni končalo dobro. Tako se ni končalo v Jugoslaviji in tako se ne bo končalo tudi v Ukrajini.

Zato, drage gospe, dragi gospodje, bodimo ponosni, da smo Slovenke in Slovenci, da smo člani mednarodnega zavezništva, ki si prizadeva za mir. Bodimo ponosni, da smo domoljubi in bodimo ponosni, da smo imeli narodnoosvobodilno borbo, ki nas je postavila ob bok narodov, ki so se borili proti nacifašizmu. In zato lahko danes povsod po svetu pridemo z dvignjeno glavo, kajti bili smo na pravi strani zgodovine in tako smo tudi danes. Naj živi svoboda, naj živi Republika Slovenija.«