Skupaj z evropsko poslanko Ireno Jovevo, ministrom za solidarno prihodnost Simonom Maljevcem, državljanom Evrope in poveljnikom regijskega štaba Civilne zaščite Notranjska-Primorska Sandijem Curkom in ravnateljem Srednje gozdarske, lesarske in zdravstvene šole Postojna univ. dipl. inž. gozdarstva Mihom Uheljem je podal svoja razmišljanja o solidarnosti in odgovarjal na vprašanja dijakinj in dijakov.

Več kot 68 procentov mladih je med vrednotami na prvo mesto postavilo varnost. Na vprašanje kaj se glede varnosti dogaja v svetu in kakšno je sporočilo mlademu rodu za jutrišnji dan je evropski poslanec Marjan Šarec povedal: »Res je, stanje v današnjem času je kaotično, deloma je tudi sproducirano, pravzaprav po nepotrebnem. Če bi svetovni voditelji imeli mogoče kaj več tega, o čemer danes govorimo, se pravi solidarnosti, ljubezni do sočloveka in ne nazadnje do planeta, na katerem živimo, mogoče vsega tega tudi ne bi bilo potrebno. Ampak za tolažbo, če lahko temu rečemo tolažba, se to ne dogaja prvič. Vedno se je v zgodovini to dogajalo. V prejšnjem stoletju smo imeli dve veliki svetovni vojni in iluzija je misliti, da je človeštvo tako napredno, da bo lepega dne spoznalo, da vojna ni rešitev. Tudi v razredu imate lahko nekega bullija, ki ustrahuje druge, ki se ne želi podrejati pravilom skupnega življenja, če uporabim ta izraz. In kaj mu lahko naredite, če on ne sprejema pravil? Svetovna pravila so narejena na principu, da jih potem vsi spoštujejo. In če jih kdo ne, konkretno prej je bila omenjena Ukrajina. V Sloveniji imamo takšna in drugačna mnenja o tem. Nekateri pravijo, da je to sprovocirana vojna, ampak vojna nikoli ni rešitev in za vojno nikoli ni nobenega opravičila. Vojna ni še nikoli prinesla nič dobrega nikomur, ne nazadnje pa je tudi uničila mnoge narode, tudi tiste, katerih voditelji so vojne začeli. Ravno zato je še kako pomembno, da se zavedamo pomena varnosti. Nekateri pravijo, da več orožja pomeni več vojn. Mogoče na prvi pogled, a po tej logiki je enako kot če bi rekli, več bo gasilske opreme, več bo požarov. Seveda vemo, da temu ni tako. Pripravljeni moramo biti, kajti pri oboroževanju ali razoroževanju je tako, da vsi ali pa nobeden. Evropski uniji nič ne pomaga, če se vsi skupaj razorožimo, če vsi skupaj rečemo lepo vreme je, rožice cveto, pomlad je tukaj. Nekdo drug v nekem drugem delu sveta pa razmišlja popolnoma drugače. In zato je pomembno govoriti o varnosti in preprečevanju konflikta tudi na način, da povečamo svojo odpornost. Odpornost pa je bistveno širši pojem kot samo oboroževanje, kajti samo oboroževanje še ne pomaga nič, če kot družba ne delujemo v smeri odpornosti. V Sloveniji smo bili soočeni z naravnimi katastrofami in verjetno bomo še. In tudi to je del odpornosti, se pravi tudi odpornost na podnebne spremembe. Torej poskrbeti moramo za varnost, obrambno varnostni sistem in za sistem zaščite in reševanja. In vsi ti sistemi se gradijo v lepem vremenu, kajti ko teče voda v grlo, je že prepozno. Mi moramo biti vedno pripravljeni, seveda pa moramo v prvi vrsti biti med seboj ljudje.«

Na vprašanje ali je razlika med solidarno Evropo v času covida in solidarno Evropo danes je evropski poslanec poudaril, da sistem solidarnosti zelo dobro deluje na področju naravnih nesreč, saj smo ob zadnjih poplavah iz Solidarnostnega sklada Evropske unije prejeli pravzaprav maksimum. »Druga zgodba pa je, kako velik je ta sklad. Vsekakor bi ga bilo treba povečati, glede na vse večje število katastrof. Ampak mehanizem Evropske unije ob takih nesrečah zelo dobro deluje. Če se nekaj naredi v Sloveniji, se sproži mehanizem, pride pomoč iz vseh držav v Slovenijo, oziroma obratno, če je nekje drugje nesreča, prispeva tudi Slovenija. Skratka, ta mehanizem odlično deluje na področju zaščite in reševanja in brez Evropske unije seveda ne bi bilo nič. Kar se pa tiče epidemije covida, pa se zadeva ni obnesla tako dobro in je vsak reševal bolj sam sebe. Evropska unija ima kar nekaj težav sama s sabo. In države včasih vlečejo vsaka na svoj mlin ali pa velikokrat. Moč Evropske unije je v enotnosti, v solidarnosti in v pripravljenosti, da nikogar ne pustimo za seboj. Če tega ni, potem nastanejo težave. To lahko primerjamo z večstanovanjsko stavbo – nekdo, ki živi v mansardi, ne more reči, da ga klet ne zanima. In obratno. Ne, vsi smo stanovalci te hiše in vsak mora biti solidaren. Če streha pušča, morajo vsi prispevati, ker slej ko prej bo priteklo tudi do prvega nadstropja in obratno. V bistvu je to zelo enostavno, v praksi pa žal nekateri voditelji kažejo svojo moč nad drugimi.«