»Spoštovani gospod župan, spoštovani gospod poslanec, spoštovani visoki gostje, gospe in gospodje. V veliko veselje in čast mi je, da vas lahko danes nagovorim pred izjemno pomembnim praznikom, ki ga praznujemo v Republiki Sloveniji. Spominjamo se dni, ko je bila naša dežela razkosana s strani tretjega rajha, s strani fašistične Italije, s strani Madžarske in deloma tudi neodvisne, tako imenovane države Hrvaške. Tisti čas se seveda vrača kot spomin in vsako leto, ko začnemo to pomladno obdobje, ki je najlepše obdobje, pomlad je za marsikoga najlepši letni čas, pa vendar se spominjamo tudi najtežjih stvari. Začeli bomo s 27. aprilom, nadaljevali s 1. majem, ki nas spominja na boj delavcev za osnovne pravice in končali z 9. majem, nekoč poznanim kot dnevom zmage, danes bolj poznanim kot dnevom Evrope. O, kako veličasten čas je to bil. Kako je bilo takrat radostno, ko se je končala II. svetovna vojna, morija, ki je prinesla toliko izgubljenih življenj, toliko razbitih usod in toliko gorja? 27. april nas spominja na junaško dejanje slovenskega naroda, ki mu ni bilo para v zgodovini. Slovenski narod se je v času svojega obstoja skozi stoletja vedno boril, boril za svoj obstoj, boril za svoj jezik, pravzaprav boril za osnovno pravico, živeti, dihati in misliti v svojem rodnem, maternem jeziku. In ko je bila naša dežela razkosana, so bili naši predniki, večina njih, ne bom rekel, da vsi, a večina njih, pogumni in so vedeli, kaj je treba storiti. Podali so se v boj, kateremu niso videli konca. Niso vedeli, kako se bo ta boj končal. Vedeli pa so, da gre za življenje ali smrt slovenskega naroda. In II. svetovna vojna je prinesla Slovencem mnogo gorja. Ta zemlja je velikokrat pila slovensko kri. Dali smo čez mnoge vojne in tudi II. svetovna vojna, seveda, nam je pustila neizbrisne posledice, katerih se še danes nismo rešili, ko je brat dvignil orožje nad brata. In to je največja tragedija naroda, ki se lahko zgodi. In zato danes, ko slišimo revizijo zgodovine, češ, da ni bilo tako, da bi bilo boljše, če bi čakali, da nas osvobodijo zahodni zavezniki in ne vem kdo še vse, in se opravičuje tudi kolaboracijo, ki je bila neizpodbitno dejstvo. Vendar je narodnoosvobodilni boj edini boj, ki je mednarodno priznan kot osvobodilni boj slovenskega naroda in seveda tudi kasneje v okviru nekdanje naše skupne države Jugoslavije. Brez narodnoosvobodilnega boja, mi ne bi mogli stati ob strani narodom, ki so se borili za osvoboditev izpod nacifašizma in ne bi mogli danes reči, da smo bili na pravi strani zgodovine. In zato je narodnoosvobodilni boj izjemno pomemben in brez njega bi zagotovo končali pod Sovjetsko zvezo in delili usodo narodov vzhodne Evrope, ki dobro vemo, kakšna je bila. Zato moramo biti ponosni na svojo zgodovino, priznati tudi, da ni bilo vedno vse lepo, da so se dogajali tudi zločini in tega nihče ne zanika. Pa vendarle zaradi tega ne moremo omalovaževati narodnoosvobodilnega boja. In 27. april je praznik, ki je globoko zapisan v naših srcih in verjamem, da ga bomo praznovali tudi v prihodnje. Ali pa, glede na današnje dogajanje v svetu, še celo mnogo bolj. Če se premaknemo v povojno zgodovino, ko smo morali na novo zgraditi vse, kar je bilo v vojni uničeno. Zgradili smo nepremičnine, če uporabim ta izraz, a človeških življenj nam nihče ni mogel vrniti. Pa smo morali znova poseči po orožju leta 1991. In spet je šlo za obstoj slovenskega naroda kot samostojnega naroda, ki bo imel pravico sobivati z drugimi narodi kot polnopravni član mednarodne zahodne demokratične skupnosti. Današnji čas nam spet kroji usodo, tako kot si ne želimo. Nesmiselne vojne. Najprej vojna v Ukrajini in zdaj, zadnja vojna, ki jo je sprožil nepremišljeni ameriški predsednik Donald Trump, ki ga pravzaprav – včasih me kdo vpraša za komentar: »Kako komentirate?« Pravzaprav tega ne morem komentirati, ker se mi ne zdi primerno in se mi sploh ne zdi, da bi z besedami lahko pojasnili taka dejanja. Ko cel svet visi na nitki, ko se cel svet sprašuje, kako se bo to končalo, ko so velike sile, ki bi morale biti najbolj odgovorne za mir v svetu, za človeška življenja, za mirno življenje, ko so največje sile tudi najbolj neodgovorne. In ko se velike sile igrajo, takrat imajo majhni narodi, tudi taki, kot je slovenski, velike težave. In žalosti me, ko slišim včasih, da bi morali izstopiti iz Evropske unije, češ, da od Evropske unije nimamo ničesar. Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da ta tvorba ni idealna. Tudi sam tako menim. A brez Evropske unije bi se hitro lahko spet zgodilo, da bi slovenskemu narodu odrekali pravico do samostojne države. Ne pozabimo kaj je rekel ruski predsednik Putin, da narodi, ki so bili nekoč del večjih skupnosti, nimajo pravice do svoje države. In tak narod je tudi slovenski narod. In zato bodimo Slovenci ponosni na svojo državo, da smo jo pridobili in da jo imamo. In ne pozabimo, da ravno ta praznik, ki ga danes praznujemo, spominja na razkosanje naše ljube, s krvjo prepojene dežele. In tudi danes si ne delajmo utvar, da so takšne ideje še vedno prisotne. In Evropska unija ščiti prav majhen narod, čeprav kdo razmišlja drugače. In zato je treba biti ponosen. In kaj moti v današnjem, v današnji družbi? Tudi to, da moramo biti navijači za to ali drugo velesilo. Zakaj moramo biti vedno navijači nekoga? Zakaj ne moremo biti veseli, da imamo svojo državo, da smo narod, ki je ob boku drugim narodom in da smo Slovenke in Slovenci. In zato ni primerno se postavljati na to ali ono stran, častiti, malikovati velesilo. Imamo v Evropskem parlamentu skrajno desne stranke, ki so malikovale Donalda Trumpa. Danes so pa v zadregi. Kajti kdo povzroča destabilizacijo? Ravno Donald Trump s svojo politiko in s svojo nepremišljeno iransko avanturo. In takšna dejanja zagotovo niso pot v boljši svet, v svet miru, brez sovraštva in v svet, ki bo omogočil našim zanamcem mirno, lepo in odgovorno življenje. Zato je še kako pomembno, da smo, da se zavedamo, da demokracija ni večna. Demokracija je tako kot zdravje. Dokler ga imamo, se ne zavedamo kaj pomeni. Šele ko ga izgubimo, se zavedamo, kaj smo izgubili. Ampak takrat je velikokrat že prepozno. Takrat smo v težavah. In ravno tako je z demokracijo, mirom in podobnimi zadevami. In tudi v Sloveniji smo imeli pred kratkim parlamentarne volitve. In kam nas bo pripeljala povolilna matematika? To bomo pa še videli. In ne bi želel, da bi spet ponavljali enako zgodbo, kot smo jo ponavljali pred leti. In, če bo kdo zamahnil z roko in rekel: »Kaj nam mar demokracija, gospodarstvo je pomembno.« Ampak brez demokracije, brez mirnega življenja in brez življenja, ki omogoča drug drugemu, da vsak živi tako kot si želi, ne da predpisujemo drugemu kaj sme in kaj ne sme, ampak vsak mora živeti po svojih prepričanjih. Brez tega tudi napredka ni. In Slovenija je v zadnjih letih dosegla visoko stopnjo demokracije, pa tudi razvita ni tako slabo, kot nekateri pravijo, da zaostajamo za drugimi državami. Ampak s statistiko se pač da prikrojevati. Lahko jo krojimo tako, lahko jo krojimo drugače. Vendar ne pozabimo – demokracija, mir in človekove pravice, to so vrednote, o katerih se ne moremo pogajati. In zagotovo, če jih bo treba spet braniti, jih bomo spet branili in še kako jih bomo branili. Kajti to je nujno, ker brez tega ni države, ni uspeha in ni razvoja. Danes bomo slišali nekaj lepih partizanskih pesmi. Če bomo pozorno prisluhnili besedilom, ta besedila so se rodila v težavah, v krvi, v lakoti, v mrazu, v najtežjih možnih razmerah. In ta besedila so biseri slovenskega pesništva, ki ga imamo. In zato seveda še enkrat iskreno čestitam Partizanskemu zboru, da je bila partizanska pesem vpisana kot nesnovna dediščina.

Spoštovani gospe in gospodje, dovolite mi, da vam iskreno čestitamo ob prihajajočih praznikih. Izobesimo slovensko zastavo, ne pustimo, da si domoljubje kdorkoli prisvaja, kajti domoljubje je pravica in dolžnost vsakega izmed nas. Ni last nikogar. In zato izobesimo zastave, praznujmo ponosno. In vse dobro vam želim vsem. In naj živi Republika Slovenija in naj živi demokracija in mir. Hvala lepa.«