Svečanost v Vrtu spominov in tovarištva Petanjci so začeli z odprtjem razstave z naslovom 20 let likovne kolonije Vino art, sledila je osrednja prireditev, kjer so  sodelovali Moški pevski zbor Slava Klavora Maribor, dijakinje in dijaki Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer ter učenke in učenci Osnovne šole Tišina in Osnovne šole Kapela. Zbrane goste sta najprej pozdravila podpredsednik uprave Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija Ladislav Lipič in župan Občine Tišina Franc Horvat, častni gost, evropski poslanec Marjan Šarec, pa je po sklepnih mislih slavnostnega nagovora v čast in spomin na 80. obletnico konca II. svetovne vojne in zmage nad nacifašizmom posadil spominsko drevo.

Slavnostni govornik, evropski poslanec Marjan Šarec, je v svojem govoru med drugim poudaril tudi kulturno in zgodovinsko razsežnost narodno osvobodilnega boja in Vrta spominov in tovarištva. »Spoštovani gospod župan, spoštovani visoki gostje, drage gospe in gospodje, tovarišice in tovariši, najprej mi dovolite, da se iskreno zahvalim organizatorjem za povabilo na to slovesnost, kajti v izjemno čast in veselje mi je nagovoriti vas ob tem pomembnem jubileju. Prekmurje je bilo vedno v zgodovini posebno območje, bila je posebna pokrajina in zgodovina mu tudi ni prizanašala. In zato se danes srečujemo, ob takšnih in drugačnih obletnicah, se spominjamo težkih časov, a hkrati tudi veselimo tega, kar je nastalo tukaj. Pred to prireditvijo smo si na hitro ogledali Vrt spominov in tovarištva, ki je z eno besedo čudovit. In ko sedimo danes tukaj, na tej slovesnosti, opazujemo naravo, drevesa, ki s seboj nosijo pomembno zgodovino, pomembno sporočilnost, si težko predstavljamo, da so na svetu ljudje, ki jim to ni mar. Če se vprašamo, koliko človek potrebuje za svoj obstoj, kaj potrebuje? Pravzaprav zelo malo. Če se tega le zaveda. So pa ljudje na svetu, ki hrepenijo po več, več in več. Tako kot je povedal tudi gospod župan, so nekateri, ki uporabljajo retoriko, ki je preprost človek, ne razume.

Preprost človek težko razume, zakaj je treba posegati v pravice drugega. Zakaj je treba prestopati meje? Zakaj je treba nasilno spreminjati meje ali povojno ureditev in zakaj so še vedno med nami voditelji, ki mislijo, da je njihov narod vreden več od drugega. To je današnji čas. Današnje obdobje zagotovo ni lahko, pa vendar tudi v takem obdobju nikakor ne smemo obupati ali še več, biti naivni in misliti, da je to prvič. Nikakor. Taka obdobja so v zgodovini že bila. Ne nazadnje, z 9. majem, včasih smo mu rekli dan zmage, danes se bolj uporablja izraz dan Evrope, s tem datumom zaključujemo neko čudovito obdobje spominjanja. Začeli smo s 27. aprilom, obletnico, ko se je slovenski narod odločil, da se bo uprl, da ne bo priznal okupatorjev, ki so prestopili naše meje. Potem prvomajsko praznovanje, ki časti in obuja spomin na vrednote, za katere se ravno tako zdi, da so danes izginile. Kajti če se spomnimo vseh tovarn, ki so propadle, in največ jih je propadlo ravno zaradi pohlepa, potem se zdi, kot da ni razloga za praznovanje. Ampak ravno zato se moramo spominjati in se moramo družiti ob takšnih dogodkih. Zaključujemo pa z 9. majem – to je bil prelomni trenutek, ko so narodi Evrope, ki so se borili med seboj kot posledica nore politike, ki je imela za cilj iztrebiti druge, jim ne priznati pravico do življenja in je imela za cilj pridobiti življenjski prostor za svoj narod. In ta ideologija nacizma in fašizma je povzročila ogromno gorja in ogromno škode. In še kako smemo praznovati dan zmage nad tem izprijenim sistemom, ki je želel uničiti druge.

A vendarle je zgodovina slovenskega naroda nekoliko daljša. Slovenski narod je bil vedno na prepihu zgodovine. In tudi v Prekmurju je to še kako znano. Leta 1918, ko se je prvič ponudila priložnost, da to območje zaživi skupaj s svojim narodom v Dravski banovini. In Slovenci smo bili edini narod, ki smo bili vsi v eni banovini. Drugi narodi nekdanje Jugoslavije so bili raztreseni po več banovinah. Ko je imel slovenski narod končno to priložnost, jo je tudi izkoristil. In spominjamo se vedno tudi Rudolfa Maistra. Rudolf Maister je leta 1918 pokazal, kaj je pogum, kaj je ne sedeti in čakati, kaj bodo storili drugi, ampak iti, ne meneč se za izid in verjeti, biti iskren domoljub in hkrati tudi pesnik. Kajti, ko pero ni dovolj, takrat je žal treba prijeti tudi za orožje. In Rudolf Maister je moral storiti prav to. Potem Tigrovci, ki so vedeli že zdavnaj, kaj je fašizem in kakšno zlo prinaša s seboj in kako uničuje slovenski živelj na Primorskem. Leto 1941 pa je spet zarezalo globoke rane v slovenski narod. Žal so se nekateri odločili tudi, da se ne bodo borili proti okupatorju, ampak bodo z njim sodelovali. Tudi zato je kriva tedanja vladajoča politika, zato nikoli ne smemo kriviti malih ljudi ali posameznikov, kajti marsikje je bilo tako, da če te niso vzeli eni, so prišli drugi. In to ljudje vedo povedati – mali človek je vedno trpel. Ampak vodilna politika je imela veliko vlogo. In tudi danes, ko veliko poslušamo o spravi, bom rekel tako imenovani spravi, ki bi želela biti včasih tudi izgovor za rehabilitacijo kolaboracije, tega pač ne moremo dopustiti že iz spomina do tistih, ki so dali svoja življenja za to, da danes živimo v svobodi. In 80. obletnica zmage nad nacifašizmom je prinesla slovenskemu narodu, kljub drugačnim mnenjem, državnost, je prinesla priložnost, da smo lahko živeli v povojni Jugoslaviji, ki nam je ne nazadnje tudi omogočila, da smo se leta 1991, ko ta skupna država ni bila več vzdržna, ko Slovenci nismo mogli več živeti v njej zaradi nacionalističnih teženj, takrat nam je bilo tudi zaradi ustave leta 1974 omogočeno, da se nismo odcepili kar tako, ampak, da smo se razdružili – in zato nam tega danes nihče ne more očitati. In ta dejanja, ki sem jih omenil v slovenski zgodovini, so veličastna dejanja slovenskega naroda in nikoli jih ne smemo pozabiti. Ne smemo se jih sramovati in moramo vedeti, da so vsa obdobja, zlasti v dvajsetem stoletju, del ene celote. Nikakor se ne izključujejo, ampak se povezujejo in vsak je v svojem obdobju, od teh junakov, ki so takrat delovali, opravil svojo nalogo, svojo zgodovinsko nalogo in svojo sveto dolžnost – biti domoljub, imeti rad svoj narod in narediti zanj vse.

Pa naj mi bo dovoljeno, čeprav bo danes kdo namrščil obrvi, če preveč omenjaš Tita – ampak Tito je vendarle rekel: “Tujega nočemo, svojega ne damo.” In ta stavek pravzaprav pove vse. In Slovenci nikoli nismo hoteli tujega, smo pa morali braniti svoje in velikokrat tudi svojega veliko izgubili, tako ozemlja kot tudi življenj. Zato Slovencem nikoli ne more nihče očitati, da si niso ali nismo prizadevali za mir. In tudi danes mora biti tako, v tem norem, divjem svetu, ko vidimo, da se rušijo vsa pravila, ki so veljala do zdaj, ko vidimo, da se celo izsiljuje z ozemlji, da se izsiljuje s podpisom pogodb o zemljah oziroma o redkih naravnih dobrinah, ko se opoldne dogaja drugače, kot je bilo še zjutraj in ko se predvsem spet vzpostavlja nevarnost za male narode. Pa bom povedal nekaj besed še o Evropi. Ne zato, ker to moram, ker sem evropski poslanec, ampak ker večkrat slišimo: “Ah, bolje bi nam bilo brez Evropske unije, bolje bi živeli sami. Bili bi kot Švica, bili bi, kot ne vem kdo vse.” Ampak trezen premislek pravi, da je Evropska unija prav tista varovalka, zlasti za takšne narode, kot smo mi. Ob razpadu Evropske unije bi zagotovo tudi naši, tisti iz preteklosti, sosedje, s katerimi smo imeli slabe izkušnje, verjetno bi se zbudile spet kakšne težnje. Spomnimo se Tajanija, ki je slavil italijansko Istro, Reko in Dalmacijo. In prav to Evropska unija preprečuje. Evropska unija nam že 80 let zagotavlja mir in narodi, ki so se borili med seboj, so v Evropski uniji danes – ne bom rekel, da vedno z veseljem – pripravljeni sodelovati, ampak sodelujejo. In slovenski narod brez Evropske unije bi zagotovo lahko prišel spet v takšno nevarnost, v kateri je bil že velikokrat in je moral žrtvovati tudi svoja življenja. Zato je zagotovo več argumentov za članstvo v Evropski uniji kakor proti njemu. In 9. maj je hkrati tudi dan Evrope, je dan miru, je dan sožitja, ko narodi, ki so se nekoč vojskovali, delujejo skupaj. Ne vedno idealno, ampak delujejo. Kajti vsaka posamezna država se bo težko branila pred vsemi zunanjimi vplivi. In Evropska unija kot celota ima pred seboj veliko izzivov. Kajti svet postaja vse bolj pod taktirko tistih, ki se odločajo čez noč, ki se želijo sami odločati, ki nimajo demokracije, niti je ne želijo in ki zagovarjajo druge vrednote. Pa ne bom nikogar imenoval na tem mestu, kajti nihče ni svetnik. Vsak ima tudi svoje zgodovinske in drugačne napake za seboj. In vsak dela tudi danes napake. In tudi to, da se danes spet govori, sem zasledil v teh dneh, že 5 odstotkov za obrambne izdatke, to je absolutno preveč, absolutno nerealno in absolutno nepotrebno. Prav je, da smo pripravljeni. Prav je, da vlagamo v svojo varnost, v svojo odpornost. To smo delali že sedaj in to delamo tudi vnaprej. Ampak pretiravati pa nikoli ni dobro. In takšna retorika, kot jo slišimo od nekaterih, tudi ni na mestu. Prepričan pa sem, da se bodo stvari postavile na takšno mesto, kot je treba in da bo zmagal razum. Kajti imamo eno domovino, imamo eno Evropo in imamo nenazadnje, vsak od nas, samo eno življenje.

Spoštovane gospe, spoštovani gospodje, drage tovarišice in tovariši, iskreno vam čestitam ob prihajajočem prazniku, dnevu zmage ali dnevu Evrope, kakor ga želite poimenovati. Iskreno vam čestitam za vse, kar ste dosegli tukaj, v tem Vrtu spominov in tovarištva in se vam zahvaljujem za ohranjanje spomina in vsem za to, da med seboj sodelujete, da ste med seboj prijatelji in predvsem bodimo domoljubi še naprej in vedno recimo smrt fašizmu.«